Erik Valenčič: Obleganje Gaze

Življenje v Gazi kot ubijanje palestinskega ljudstva.

Trda knjiga, ki ni v bralni užitek. Princip pisanja je trojen: lastne izkušnje, pogovori s Palestinci in prebiranje knjig ter študij.

Avtorjevo izhodišče je bilo žurnalistično – pisanje reportaže o palestinskih invalidih na rehabilitaciji v Sloveniji, nato pa pot v Izrael, da še kot eye-witness doživi Gazo, ki se preobrne v izkušnjo zapornika v izraelskem zaporu, kjer je bil corpus delicti že sam prihod na tel-avivsko letališče. Toda avtor je bil kljubovalen in je vseeno kar dvakrat prišel na tla Gaze, kjer je preživljal tedne med Palestinci. Njegovo delo in bivanje je bilo zastavljeno kot novinarski projekt, vendar ga je grozovito stanje stvari samo po sebi pretvorilo v aktivista.

Lahko bi sicer ostal v mejah »empathetic journalism«, toda tudi njegov aktivizem prinaša izkušnje naturalističnega opisa, ko govori skozi oči preganjanih Palestincev. Kakšno je vsakdanje bivanje, kako mladeniči preživljajo dneve, so vsebine, ki tvorijo adekvatno sliko. Še več, prav avtorjevo tovarištvo mu omogoča, da mu Palestinci ne odgovarjajo na postavljena vprašanja novinarja, ampak ga pripustijo v svoje vsakdanje življenje.

Ko gledamo od daleč, si predstavljamo životarjenje v še enem izmed možnih taborišč, z Valenčičevo knjigo pa spoznamo unikatni dinamizem, saj taboriščniki ne zapadajo le vegetiranju ali agresiji zoper vojaški teror izraelske države. Ustvarjajo namreč oblike miselne in bivanjske rezistence: sredi pekla denimo ustvarjajo rap in z njim iz izoliranega sveta izza žice navezujejo stike s švicarskimi, danskimi in drugimi kulturniki. Biti Palestinec presega islamizem, zakaj pelje v kozmopolitizem.

V tej perspektivi pa trdo delo dobiva utrinek svetle perspektive.